Otroci so zelo zanimivi. Zelo radi preizkušajo, kaj vse si lahko dovolijo ob starših. Največkrat niti ne pričakujejo, da bi jim vse to uspelo. Poskusijo pa vendarle, in ko jim uspe nekaj, poskusijo drugič malo več. Tako gre to naprej in starši se pogosto niti ne zavedo, kdaj jim otroci zrastejo čez glavo in jih povsem obvladujejo.

Zelo zgovorna se mi je zdela pripoved znanke, ki ima dva otroka, sedaj že pubertetnika. Sama je zaposlena v šolstvu in ima precej razgiban delovni čas, tako da je včasih zdoma popoldne, včasih dopoldne. Otroka je varovala gospa iz soseščine, s katero so se sčasoma prav spoprijateljili. Lahko ji je povsem zaupala in mirno odšla v službo.

Ko je bila hčerka stara kakšnih pet let, morda malo čez, sta imeli z varuhinjo zelo zanimiv pogovor. Mala je sedela na naslonjaču in ji zaklicala: »Prinesi mi kozarec vode!« Varuhinja ni takoj stekla po vodo, ampak je z deklico začela pogovor. Ali ne bi bilo morda bolj normalno, da si gre sama po vodo? Pa...