»Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan?« (Mr 1,24)

Že ves čas, odkar nosim redovno obleko in se vozim v njej z avtobusi mestnega potniškega prometa, opazujem zanimiv pojav. Če sta po naključju prosta sedeža skupaj in sedem na enega izmed njiju, sem lahko dokaj trdno prepričana, da bo stol zraven mene ostal prazen. Zlepa nihče ne prisede. Kljub gneči je pravo presenečenje, če se kdo opogumi ... (Seveda to ne velja za znance in prijatelje.) Ne vem, od kod ta pojav. Morda iz strahu ali nelagodja ali spoštovanja?

Mlade oziroma mlajše morda zadržuje misel: »Da ne bi kdo mislil, da sodim zraven, da bom morda šel za župnika ali da bom jaz redovnica!« Starejši so mogoče zadržani v smislu: »Kaj veš, morda bo imela kaj proti? Bog ve, kaj si bo mislila? Morda pa se ne spodobi?« Ali pa ne mislijo nič in čisto podzavestno ohranjajo razdaljo do nekoga, ki je »drugačen«.

Ko sem nekoč prišla na neko premoženjsko razpravo, je v sodni dvorani nastala globoka tišina. Kar za...