Zopet so nas poklicali na občino in nas ponovno popisali. Ko je listje pričelo odpadati, so se začele prazniti tudi naše vasi. Začeli so z okolico Bučke in nadaljevali vse do Sotle, nato pa po levem bregu Save navzgor. Izseljevali so hitro. Vedel sem, da bo tudi naša vas kmalu na vrsti. V nedeljo sva šla z ženo še zadnjič v župnijsko cerkev po slovo. Cerkev je bila nabito polna vernikov. Vsi smo enako trpeli in prosili Marijo: »Varuj nas!« Našega župnika ni bilo več. Zadnje nedelje je iz Krškega prihajal k nam maševat stari gospod pater. Tisto nedeljo je zakasnil. Pritekel je ves zasopel. Skrušeno nas je pozdravil in rekel: »Ne morem maševati, ni več časa. Krško že selijo. Podelil vam bom le obhajilo in božji blagoslov. To dvoje naj vas spremlja na poti v trpljenje.« Oboje smo prejeli, nato je na koru zadonela pesel »Zbogom, danes Marija pravi ...« Vsi smo jokali in se v obupu poslavljali od vsega, kar je bilo naše, od naših prednikov ... Z ženo, ki je bila v visoki nosečnosti, sva...