Šolski primer filmske ljubezni je fenomen Titanik z Leonardom DiCapriom in Kate Winslet v glavnih vlogah. Ona je »ujeta« v odnos s snobovskim in arogantnim zaročencem (negativec!), kjer trpi in je nesrečna, vse dokler se ne pojavi na sceni »veliki ljubimec«, umetnik in bohem, ki jo popelje v vrtinec strastne ljubezni. Najprej skuša to, »ta pravo« ljubezen uničiti zaročenec, slednjič pa jo prekine katastrofa s potopom čezoceanke. Tragičnost doseže vrhunec, ko zmrznjeni Leonardo potone na dno Atlantika in je »ta prava« ljubezen brutalno prekinjena, neuresničena in neizpolnjena. In žalost se napaja iz akumulatorja neizpolnjenega hrepenenja. Tukaj stopijo v akcijo robčki, ki skušajo obrisati solzavo tragičnost z obrazov gledalcev.

Toda, če bi si dovolili vsaj malo razdalje, bi ugotovili, da smo se ujeli na režiserjeve (scenaristove) limanice: »ta prava« ljubezen med junakoma namreč ni bila nič drugega kot strastna romanca, ki se je začela s prevaro, končal...