»Večkrat se vprašam, kaj bolj koristi mojima otrokoma: da sta gmotno preskrbljena ali da sem več z njima,« mi je zadnjič potožila mama, ki je prišla po pomoč na Karitas.

Povedala je, da je samohranilka in da sama vzgaja svoja otroka. Je zaposlena, vendar je njena plača minimalna. Oče z otrokoma nima stika. Če želi preživeti družino, mora delati na črno. Njena sinova pa sta medtem prepuščena sama sebi, družbi vrstnikov, ulici. Želi jima omogočiti lepše življenje brez gmotnega pomanjkanja, rada bi jima nadomestila očeta. Toda tisto, kar fanta najbolj pogrešata, je njena bližina. Pogrešata njen glas, da bi ju pohvalil, ko naredita kaj dobro, njeno ramo, da bi ju potolažila, ko ju okolica prizadene, njeno prisotnost, občutek, da je z njima nekdo, ki ju ima rad, ki ga skrbi zanju, ne glede na to, kaj sta ušpičila. Potrebujeta nekoga, ki bi ju vodil, usmerjal, preprosto bil z njima.

»Veste, tako zelo ju imam rada, vse bi naredila zanju, ne bi že...