Zapleti z romsko družino Strojan, ki jih je opozicija v vseh agregatnih stanjih (od politikov do varuha človekovih pravic in novinarskih jurišnikov) pri priči izkoristila za svoje strankarske cilje, so med drugim pokazali na troje: prvič, da so na Slovenskem kulturnobojne strasti še povsem neizživete; drugič, kako ozke so v resnici meje multikulturne družbe, ki je donedavnega v zahodnem svetu veljal za nekakšen liberalski evangelij; in tretjič, kako prividna je skrb za drugega – za marginaliziranega, zatiranega, izločenega posameznika ali skupino. Ta »drugi«, ki se ga številni kritiki zahodne družbe oklepajo kot nekakšnega fetiša, je predvsem prazna družbena kategorija, v katero je moč vtakniti kogar koli, pač skladno z okoliščinami in potrebami kulturnega boja. Pri takšni naravnanosti »advokatov« drugega njegovi pravi problemi – v primeru družine Strojan je to kompleksen proces socializacije – sploh niso pomembni: trganje oblačil nad domnevnim rasizmom trenutne oblasti prav ničesar...