»Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« (Jn 18,34)

Kajne? Prav avtoritativni nastop. Če vzamemo gornji stavek iz sobesedila, bi ga skoraj težko pripisali krotkemu Jezusu, kot si ga običajno predstavljamo. Še manj pa bi ga pripisali Jezusu – ujetniku. Pa vendar. Izrekel ga je prav on – ujetnik Ljubezni, pokorni Kralj, pred katerim se upogiba vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo (prim. Flp 2,10).

Spomnim se stare mame. Kako pobožno je naredila znamenje križa in kako spoštljivo je ta osemdesetletna žena pokleknila v cerkvi. In kako tečno mi je bilo – pubertetnici – spremljati jo k vsakdanji maši. O, bila sem v obdobju, ko sem prišla samo do cerkve in se ob koncu maše spet pojavila pri cerkvenih vratih, da sem jo spremila domov. Potem sem poslušala njene »pridige«, kako moram biti Bogu hvaležna za dom, družino, šolo … kako je Bog velik in dober, ker nas je ustvaril in vlada svet. »Dadi mama«, tako smo jo klicali vnuki, je v...