»Italijanski pisatelji,izgubili ste Boga!«
»Italijanski pisatelji,izgubili ste Boga!«
Gornjega klica ni izrekel Benedikt XVI. ali kakšen italijanski škof, ampak italijanski pisatelj in kritik Ferruccio Parazzoli. Po njegovem prepričanju se je italijanska literatura banalizirala, se »podomačila«, in to bodisi iz previdnosti ali, in to v najbolj površnih oblikah, iz preračunljivosti …
Takole pravi: »Že lep čas si noben italijanski pisatelj ne upa uperiti pogleda onkraj tiste stene, ki so jo pisatelji kakor Dostojevski prestopili in s tem prišli do svoje veličine.«
Dostojevski: končno z dekadentnega zahoda klic po nekem res veljavnem kriteriju!
Za kakšno »steno« gre? Gre za tisto opno, ki ločuje vsakdanjost od duhovne, metafizične razsežnosti, vidno od slutenega, če že ne nevidnega.
Parazzoli izreče pravi »j’ accuse« proti prevladujočemu minimalizmu, proti enodimezionalnemu človeku in proti materializmu realističnega ali hiperrealističnega pripovedništva našega časa.
...
Takole pravi: »Že lep čas si noben italijanski pisatelj ne upa uperiti pogleda onkraj tiste stene, ki so jo pisatelji kakor Dostojevski prestopili in s tem prišli do svoje veličine.«
Dostojevski: končno z dekadentnega zahoda klic po nekem res veljavnem kriteriju!
Za kakšno »steno« gre? Gre za tisto opno, ki ločuje vsakdanjost od duhovne, metafizične razsežnosti, vidno od slutenega, če že ne nevidnega.
Parazzoli izreče pravi »j’ accuse« proti prevladujočemu minimalizmu, proti enodimezionalnemu človeku in proti materializmu realističnega ali hiperrealističnega pripovedništva našega časa.
...