Vedno znova se nam pojavlja vprašanje, zakaj je treba toliko brskati po preteklosti, dobesedno »vrtati po bolečinah«, da ne rečemo celo »nasuti sveže soli na še nezaceljene rane«. Kaj ni vse to razglabljanje o preteklosti prej zavajanje, torej prenašanje odgovornosti na preteklost, kot pa odgovorno soočenje ter sprejetje sedanjosti in iskanje rešitve, ki vodi v funkcionalno prihodnost? In še več, ali ni res, da tisto, česar ne veš, ne boli; ali ni to dejstvo najbolj očitno in bi ga bilo torej vredno upoštevati! Zlasti bi ga morali upoštevati v primerih, ko skušamo na vso silo razglabljati o preteklosti in tam iskati vzroke, ko bi vendar že čisto preprosta odločitev, da bomo nekaj spremenili in pri tem vztrajali, sprožila tisto najpomembnejše, namreč drugačen pogled na življenje in predvsem drugačen način razmišljanja, čutenja in vedenja. Kaj je res potrebno iskati krivca? Kaj, če ga v resnici sploh ni in delamo neverjetno krivico, npr. našim staršem, ki so si na vso moč prizadevali,...