»Ta pa je dala od svojega uboštva vse.« (Mr 12,44)

Ostanki kruha v smeteh, včasih kar celi kosi na okenskih policah, so vsakdanjost v šolah po tem, ko mine čas malice. Vedno me ob pogledu na preobilje hrane stisne pri srcu, še vedno enako močno kot tisto katmandujsko jutro, ko sem nenavadno zgodaj za to veliko mesto hodila po ulicah. Prezgodaj morda za tistih nekaj prestrašenih postav, ležečih na pločniku in pokritih s časopisnim papirjem, ki so ob zvoku mojih samotnih stopinj hitro zbežale v zavetje ozkih uličic.

Sram jih je odgnal v samoto in lakoto. Šele z nočjo se bodo vrnili, iskali v kupih smeti karkoli užitnega in prespali noč v naslednji ulici. A tisto, kar me spremlja že vsa leta od tistega jutra, so otroške oči, velike, začudene in prestrašene. Oči večjega otroka, ki je počakal mlajšega, počasnejšega bratca ali sestrico, ga ljubeče objel in ogrnil s svojo umazano suknjiču podobno cunjo ter odnesel za drugimi. Predstavlja to dejanje ljube...