Pisalo se je leto 1861. Bila je sobota, dober teden dni po prazniku vseh svetih. Ozke ulice ob vznožju grajskega hriba so polagoma tonile v mrak in večerni hlad. Svetli prameni dneva so izginjali za obzorjem, cerkveni zvoniki in strehe so se vse bolj medlo zarisovali na nebu. Mesto je naposled pogoltnila noč, toda tema ta večer ni bila tako gosta kot ponavadi. Skozi okna in vrata nekaterih hiš se je namreč razlivala bleščeča svetloba in ožarjala obraze tistih, ki so kot uročeni opazovali nevsakdanji prizor.


Gazna ali kozja luč?

V soboto zvečer se je začela po štacunah in hišah pervikrat plinova ali gazna osvečava; po ulicah pa še ne, so v sredo, 13. novembra 1861, poročale Gospodarske, obrtniške in narodne Novice. Ljudje obstajajo pri štacunah in gledajo novo, prav svetlo, res lepo luč. »Veš kako se ti luči pravi?« je prašal fant fanta na velkem tergu. »Kaj bom vedil, še je nikoli nisem vidil?« mu odgovori. »Oče so mi rekli...