»Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča ...« (Mr 12, 42).

Nič kolikokrat sem že prebral Malega princa, drobno knjižico francoskega avtorja Antoina De Saint-Exuperyja. Pred kratkim mi je v roko prišla nova francoska izdaja založbe Gallimard, ki je knjižici priložila še skice in slike pisatelja in dodatek naslovila: Rojstvo malega princa. V spremni besedi Allan Cerisier ugotavlja, da je mali princ Saint-Exuperyjev otrok: otrok črnila, akvarelov in solz, ki jih je avtor primešal črnilu in barvam. Solze so avtorju povzročale velik razkorak med svetom otrok in odraslih, visoki zid med resnico in lažjo, globoka zareza med bistvenim in postranskim. V vsakdanjem življenju je vse prevečkrat dana prednost narejenemu svetu odraslih, laž zmaguje nad resnico in postransko je bolj upoštevano kot bistveno. Vse to je avtorju narekovalo vsebino knjige: Dobro lahko vidiš le s srcem, bistvo je očem nevidno.

S podobno bolečino je Jezus...