Vsaj zame je v katoliškem bogoslužju komaj kaj bolj pretresljivega, kot so péte litanije vseh svetnikov, ta veličastni mimohod herojev predkrščanstva in krščanstva. Kaj šele, če ti je dano tiste ponavljajoče se vzklike – Omnes sancti et sanctae Dei – poslušati v latinščini, pod oboki bazilike sv. Petra v Rimu. To je novo doživetje misterija Cerkve v tem, kar je v stoletjih proizvedla svetosti.

Svetost ni ena izmed valut tega sveta.

Popularna in pozornost zbujajoča postane samo, kadar nastopa združena s kakšno izjemno čudodelniško obdarovanostjo, kakor je bilo to nedavno pri sv. p. Piju v Italiji, ali kadar gre za pojav izjemne človekoljubnosti, kakor je bilo pri materi Tereziji. Sicer pa je na vrednostni lestvici javnega mnenja svetost verjetno prav na dnu. Svetost morda ne priteguje preveč niti krščanskih okolij, če na primer slovensko krščansko založništvo ne zmore niti ene sistematične zbirke vsaj klasičnih svetniških življenje...