Volitve so praznik demokracije, pravijo. Toda zakaj se nam zdi, da nas po teh praznovanjih pogosto boli glava ali pa imamo po njih (moralnega) mačka? Najbrž niso redki, ki ta občutek doživljajo tudi ob tokratnih lokalnih volitvah.

Tukaj ne merimo na kakršne koli konkretne izide, temveč na številne spremljevalne pojave, ki so iz volilnega praznika demokracije – ne povsod in ne vedno, a vendar dovolj opazno – naredile čudaško populistično veselico, pri kateri se res več ne ve, kdo pije in kdo plača. Za pravi praznik se namreč ve, kaj je njegova vsebina in čemu je namenjen, pri glavobolnem tja-v-en-danskem veseljačenju pa gre pogosto za praznost samemu sebi namenjenega ubijanja časa, po katerem se v žurerski pozabi brez možnosti odgovora sprašujemo, kaj ga je sploh sprožilo.

Podobno praznino lahko čutimo tudi ob tokratnih volitvah. Čeprav so volitve eminentno politično dogajanje, so nas vsaj na vsakem drugem koraku prepričevali, da ljudje, ki so se vanje aktivno podal...