Na svetu poznamo veliko načinov slovesa in pokopa umrlih. Večina jih temelji in izhaja iz verovanja pokojnikov in svojcev. Zelo so si različni. Od inuitskega prostovoljnega odhoda ostarelih v divjino v času velike lakote do zažiga pokojnika na čolničku sredi reke. Zadnjih petdeset let smo v Evropi in Severni Ameriki priče dramatičnemu preobratu od pokopov do upepelitev. »Zdi se, da je to najprimernejši način pogreba, da ga je vredno spodbujati in da v sebi ne nosi nobenih negativnih verskih občutij. Po dolgih stoletjih nasprotovanja upepelitvi je tudi katoliška Cerkev sprejela zahteve nove dobe po upepelitvi pokojnih,« pravi p. dr. Slavko Krajnc. Kljub temu se postavlja vprašanje večje primernosti. Ali je za katoličana in kristjana primernejši pokop ali upepelitev?



Za prve kristjane je bilo vstajenje po smrti zelo živa stvarnost. Naredili so vse, kar je bilo v človeški moči, da so svoje mrtve pokopali. Če obiščemo ka...