Malo po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah mi je solistka ljubljanske opere zaskrbljeno govorila, kako grozni časi da so prišli in da bo kulturni minister zaprl njihovo hišo. Na moje skeptično obarvano vprašanje, zakaj se ji zdi ravno dr. Andrej Capuder osebnost, ki bi rada postala krvnik slovenske operne umetnosti, je odgovorila, da je to vendar jasno, da to vsi vedo in kaj da si sploh mislim. (Kasnejše izkušnje, to naj poudarim, so zelo spremenile njeno prepričanje o tem, kdo je kdo in kdo bi kaj v slovenski kulturi.) Ko sem med Jankovićevimi »turbo revolucionarji« v mestnem svetu (z izrazom Danila Slivnika) opazil prof. dr. Gregorja Tomca, je za hipec mene stisnil podoben strah: prof. Tomc je navsezadnje večkrat javno zastavil vso svojo kulturološko avtoriteto, da bi dokazal kulturno neproduktivnost, še več: nepotrebnost operne umetnosti. Seveda vem, da operne hiše ne bodo zaprli, navsezadnje prof. Tomc (še) ni postal kulturni minister in njegov vodja ne p...