Ko je bil papež Benedikt XVI. v maju letos na Poljskem, sem po nemški televiziji vse popoldne spremljala njegov obisk znanega koncentracijskega taborišča Ausschwitz. Nanj se je zelo dobro pripravil, pa tudi komentarji nemške televizije so bili zelo dobri.

Med drugim je sodelovala nekdanja taboriščnica, Judinja, čelistka, ki ji je bilo sedemnajst let, ko so jo pripeljali v taborišče. Preživela je po spletu mnogih srečnih okoliščin, med drugim tudi zato, ker je igrala čelo in so jo kot čelistko potrebovali v taboriščnem orkestru. Njena baraka je bila čisto blizu krematorija in spominja se, kako hudo je bilo gledati otroke, ženske, nemočne stare ljudi, ko so tam izginjali. Takoj po vojni je doživljala okrog sebe molk, nihče ni hotel govoriti z njo. Potem pa je začela vedno več govoriti prav o tem, kar je doživljala – da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.

S to gospo je stekel prav zanimiv pogovor. Komentatorka jo...