»Vse sem delal čisto počasi, da bi trenutke čim dlje podaljšal, v neskončnost. To je trajalo do trenutka, ko sem začutil, kakor da so njegove oči uprte vame. Tedaj sem razumel. Moram … Vzel sem v roke tisti beli svileni prtič in mu ga čisto nalahko razprostrl po obrazu. Skoraj me je navdal strah, da bi ga s tem mogel poškodovati, kakor da ga ta svileni prtič teži in da mu je v napoto«. Tako v novi knjigi opisuje svoje zadnje trenutke ob papežu Janezu Pavlu II. njegov dolgoletni tajnik Stanislaw Dziwisz. Vsi se verjetno še dobro spominjamo te ganljive televizijske podobe ob papeževem pogrebu, tik preden so zaprli krsto. S tem dokončnim dejanjem se je končalo tudi dolgo življenjsko obdobje, ki ni bilo samo prijateljevanje, temveč sobivanje, in v katerem je don Stanislaw, kot so ga radi klicali ljudje, kot privilegirana priča prek 40 let od blizu lahko doživljal veličino človeka, ki je kot krakovski nadškof in potem Petrov naslednik bolj kot kdorkoli zaznamoval zgodovino Cer...