»Učitelj, želiva, da nam storiš, kar te bova prosila« (Mr 10, 35b).

S tem nastopom sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez pokazalo upravičenost svojega vzdevka: sinova groma. Po tretji napovedi Jezusovega trpljenja sta ujela njen »zadnji konec«, ko je Gospod napovedal vstajenje in slavo. Zvesta svojemu značaju in tisočletnemu pričakovanju sta takoj zgrabila priložnost in z dokajšnjo mero zahtevnosti prosila za prvenstvo – ne glede na ceno keliha. Drugi so se nanju jezili. Predvidevam, da se niso jezili zato, ker bi se jim prošnja ne zdela umestna. Skoraj si mislim, da so se jezili zato, ker sta jih prehitela. Saj, konec koncev, kdo si ne bi želel prvega mesta – takoj ob Bogu … Kar sam po sebi mi prihaja na misel stavek skušnjave iz raja: »Bosta kakor Bog!« (prim. 1Mz 3,5).

Varno oddaljena od dogajanja si mislim, da bi lahko tako Zebedejeva sinova kot drugi apostoli Gospoda bolje razumeli, saj so živeli z njim že dobri dve leti. Res bi lahko … Lahko...