»Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo« (Mt 19,14). Tako je učence nagovoril Jezus, ko niso vedeli, kaj naj z otroki, ki so verjetno tako kot tudi danes razposajeno skakali naokrog in »motili« odrasle. Ti so jih mirili in odganjali. Jezus pa prav nasprotno. Pustijo naj jih k njemu. Še več, taki bodo prišli k njemu v nebeško kraljestvo. In kaj bo z drugimi? Takimi, ki niso več otroci?

Kljub prej zastavljenemu vprašanju je vendarle mogoče z optimizmom zreti v prihodnost zrelih »otroških« generacij. Človek z leti, vsaj tisti, ki se trudi zoreti neobremenjen s stvarmi tega sveta, postaja vse bolj podoben otroku. Ne le na zunaj, ko mu moči več ne dopuščajo skrbeti samemu zase, ampak tudi v duhu, notranje. Mnogi dobivajo otroška srca in otroške oči. Zato se tako dobro razumejo vnuki in stari starši.

A le redko lahko skupaj uživajo bogastvo otroške radovednosti in modrost starosti. Vse manj je namreč velikih družin, značilnih z...