Logika odpuščanja je jasna. Če mi Bog podarja odpuščanje vsak trenutek, zakaj ne bi jaz odpustil sam sebi? Zakaj ne bi odpustil tistim, ki so me užalili? Saj so tudi oni lahko deležni božjega usmiljenja.

Karen Horney, psihoterapevt 20. stoletja, je malo pred smrtjo izjavil: »Kdor bo dovolj pogumen in ponižen, da bo priznal svoje meje in šibkosti, bo sam v sebi našel moč. Če ne boš znal imeti rad sebe in si ne boš odpustil, ne boš mogel ljubiti drugih in jim odpustiti. Da bi mogel sprejeti meje in slabosti drugih, moraš najprej prepoznati lastne slabosti.«

Kdor ne more odpustiti sam sebi, tudi drugim ni sposoben odpustiti. Kdor ne more sprejeti božjega odpuščanja in ponižno priznati lastnih napak, ni zmožen odpustiti sam sebi niti drugim. Že v Stari zavezi lahko beremo: »Do koga bo dober, kdor je do sebe hudoben?« (Sir 14, 5)

Ob branju spisov Terezije iz Lisieuxa, cerkvene učiteljice, nas preseneti odkritje, da je njena velika ljubezen do drugih...