»Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10, 15).

To je znana Jezusova trditev. Oguljena in obrabljena so naša krščanska razmišljanja o tej temi. Ko sem večkrat prebiral besedilo Markovega evangelija, kjer je zapisana ta trditev, sem z začudenjem naletel na Jezusa, ki ni človek sistema ali kakršnega koli protokola. Svoboden človek je, ki zna iz položaja, v katerem je, narediti nekaj novega, svežega, bistvenega, nekaj, kar postane znamenje, kar seže v globino. Učenci so prinašalce otrok grajali. Nastopali so v vlogi varnostnikov, nekakšne osebne Jezusove garde. Zato Marko pristavi: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: Pustite otroke, naj prihajajo k meni ... in objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal« (Mr 10, 14.16).

Prav te dni je svet obšla novica o raziskavi znamenite slike Leonarda da Vincija, Mone Lise, ki jo hranijo v pariškem muzeju Louvre...