»Ali je dovoljeno odsloviti ženo?« (Mr 10,2)

Včasih imam občutek, kot da se enajsti september dogaja vsepovsod okrog mene. Na videz trdni dvojčki v družinah izginjajo v oblakih zamer, obtoževanja in nesporazumov. Prekrijejo in za hip zatemnijo sosede, da potem razglabljajo in ugotavljajo vzroke za te osebne tragedije. Spomini prinesejo na dan dogodke, ki so vendar jasno kazali na težave, pa jih nismo prepoznali. Le slutili smo, da ni vse v redu. Ko se prah poleže, teče življenje naprej, prizadeti pa kot vedo in znajo celijo rane iz dneva v dan.

Lahkotnost odslavljanja mož in žena iz družin postaja nekaj povsem normalnega in splošno sprejemljivega za srečo posameznika, ponavadi enega, ne glede na število članov družine.

Ta lahkotnost me vedno spomni na pogosta novinarska vprašanja, zakaj se ukvarjam z alpinizmom, ki je vendar tako nevaren šport, skoraj na meji samomorilnosti. Ne zanikam nevarnosti, a to v tem trenutku ni predmet razmišlj...