Vabilo nas nagovarja, da s svojimi besedami in dejanji širimo veselje in upanje v ta svet. Nagovarja nas, da živimo v sobivanju z vestjo in utripom svojega srca. Pa ne le svojega srca, tudi z radostjo src vseh drugih, ki so povezani med seboj. Še posebno nas nagovarja, naj se dotikamo ubogih, trpečih, nesprejetih, prizadetih in utrujenih.

To vabilo od nas seveda ne zahteva, da stopimo iz kroga običajnih poti današnje družbe in uresničujemo cilje svojega življenja v nekem drugem, našim usmeritvam in hotenjem bližjem okolju. To ne pomeni, da je potrebno oditi iz sveta nesanjanih sanj in pri tem brezpogojno iskati nekaj, česar ni moč najti. Prav nasprotno: to pomeni, da moramo dobro zavihati rokave in stopiti prav v jedro tega časa in kraja. Med temi ljudmi, s temi rokami, s tem srcem in z okrepljenim veseljem, ki ga v zimski noči ujame trikraljevski pogled v nebo, moramo stopiti na ode...