Tako je denimo Skupnost sv. Egidija v začetku devetdesetih let 20. stoletja 27 mesecev vodila pogajanja med sprtima stranema v državljanski vojni v Mozambiku; iztekla so se z mirovnim sporazumom.

Te in druge uspehe pri reševanju sporov – med njimi so tudi posredovanja v Gvatemali in Burundiju – so dosegli po dolgih letih trdega dela v najtemnejših kotičkih italijanske družbe. »Naša želja je bila spremeniti svet, toda naš svet je bil Rim in najprej smo morali spremeniti Rim,« se spominja Andrea Riccardi.

Zgodba Skupnosti sv. Egidija se začenja leta 1968, ko je 18-letni sin bančnika skupaj s prijatelji odšel v revne četrti rimskega predmestja. Po dva in dva so šli pomagat osnovnošolcem pri učenju in pisanju domačih nalog. Vsako jutro, še pred poukom, so skupaj molili ob dnevnem evangeliju. Navdihovali so se pri sv. Frančišku Asiškem in njegovi preprostosti.

Že pet let kasneje, leta 1973, so mladi vodili deset centrov v rimskem predmestju, kjer so pomagali...