»Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni,« pravi slovenski pregovor. Ta resnica nam je prihajala na misel pred dnevi, ko smo se v zgodnjem popoldnevu bližali cerkvi sv. Uršule na vrhu Golobinjeka. Zimsko sonce je prežarjalo speče vinograde in bližnje domačije, na grbinastem snegu se je svetlikalo na tisoče ledenih kristalov, krog in krog pa se je odpiral čedalje lepši razgled na valovito dolenjsko pokrajino. Ja, tako je s temi griči, ki zaznamujejo našo deželo: ko te neha motiti, da so majhni in nizki, postaneš vreden velikih stvari, ki jih ponujajo.

Golobinjek se dviga na vzhodnem obrobju gričevnatega sveta, ki ga oklepata reki Temenica in Krka. Njegova pobočja deloma prekriva gozd, le na prisojnih legah so vinogradi, h katerim se stiskajo zidanice. Pod hribom leži na eni strani razpotegnjeno Globodolsko polje, na drugi pa Mirnopeška dolina, po kateri vijugata reka Temenica ter lokalna cesta med Trebnjem in Novim mestom. Ta dolina je bila v preteklosti prometno prec...