To poimenovanje je tudi ustreznejše, saj so v njej Burmanci, čeprav najštevilnejša, le ena od etničnih skupnosti. Nekateri ji rečejo tudi dežela deset tisočih pagod, saj skoraj ni vasice ali vzpetinice, na kateri se ne bi dvigala vsaj ena bela ali zlata pagoda ali tempelj. Podobno kot je pri nas s cerkvicami ali kapelicami. Burma je budistična dežela, saj je približno devet desetin vseh prebivalcev budistov. Vsak moški že kot deček vsaj kakšen teden, pogosto pa tudi več, preživi v samostanu. Vstop otroka med menihe je za družino posebej slovesen dogodek. Tudi pozneje se lahko moški kadarkoli odločijo, da bodo spet vstopili ali tudi zapustili meniške redove. Veliko jih tako svoja zrela in stara leta preživi v rdeči meniški halji. To je čast in kljub strogim pravilom tudi privilegij, saj imajo menihi možnost učenja in meditiranja. Vso hrano, ki jo zaužijejo, dobijo od ljudi. Eden najbolj slikovitih jutranjih prizorov slehernega burmanskega kraja je prav procesija menihov s črnimi poso...