Naš pisatelj Ivan Cankar pravi: Ko izgovorimo besedo »kruh«, bi morali hvaležno in spoštljivo skloniti glavo, kakor da smo izgovorili božje ali sveto ime. Zakaj? – Pravijo: »Kdor ima kruh, ima vse.« V kruhu so božje in človeške dobrine, v njem je nebo in zemlja. Kruh je nekaj svetega, ker so v njem skrite roke, žulji, znoj naših staršev in številnih ljudi, od tistega, ki je kruh sejal, do tistega, ki nam ga je prinesel na mizo in nam ga dal. Kruh nas povezuje v eno družino. Vsi ga potrebujemo, vsi ga uživamo, vsi ga moramo tudi deliti. Kruh je nekaj svetega, ker je sad dela in ljubezni.

Iz otroških let se spominjam očeta. S kakšnim spoštovanjem je sejal žito na njivi! Preden je začel sejati, je naredil križ nad sejalnikom in nad njivo in se sam pokrižal, kakor da je začel obredno, bogoslužno dejanje … Kruh je nekaj svetega, ker nas povezuje z vsem stvarstvom. Kruh ni samo sad zemlje in dela človeških rok, marveč je dar vesolja. Za kruh je potrebno sonce in dež z neba, vse...