Kristus v današnjem evangeliju, podobno kot prejšnjo nedeljo, zopet napove, da bo »izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal« (Mr 9,31). Kristus večkrat napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje in učence pripravlja na osrednji dogodek svojega življenja – veliko noč. Kar samo od sebe se zastavlja vprašanje, le zakaj so se ljudje zarotili proti Kristusu. Zakaj so mu povzročili toliko trpljenja in toliko zla in na njem pokazali toliko sovraštva, da so ga umorili? Le kaj hudega jim je naredil? Ravnanje ljudi je še toliko bolj nerazumljivo, ker vemo, da je Kristus utelešena ljubezen nebeškega Očeta, da je tako ljubil človeštvo, da se njegova ljubezen ni ustavila niti pred žrtvijo in trpljenjem. Ozdravljal je bolnike, tolažil žalostne, nasičeval lačne. Skratka nič, kar bi bilo vredno obsodbe in smrti. Celo nasprotno!

Podobno usodo bo velikokrat doživel tudi Kristusov učenec. Vzemimo primer mladega človeka, ki bo začel resno živeti...