Vsak semester je bil tako imenovani »dies academicus«, na katerem so se študentom celotne univerze predstavili profesorji vseh fakultet in tako zares omogočili doživetje »universitas«: da smo v vseh specializacijah, ki ste jih, prevzvišeni, nakazali, včasih drug za drugega ostali brez besed, vendar smo tvorili celoto in v celoti enega uma z vsemi njegovimi razsežnostmi delovali in tako bili skupno odgovorni za pravo uporabo razuma – to je bilo mogoče doživeti. Univerza je bila tudi vseskozi ponosna na obe svoji teološki fakulteti. Bilo je jasno, da tudi oni, ko se sprašujejo po razumnosti vere, opravljajo delo, ki nujno spada k celoti »universitas scientiarum«, čeprav niso vsi imeli vere, za katere uvrstitev k skupnemu razumu si prizadevajo teologi. Ta notranja povezanost v kozmosu razuma tudi ni bila motena, ko je bilo nekoč slišati, da je eden izmed kolegov izjavil, da je na naši univerzi nekaj čudnega: dve fakulteti, ki se ukvarjata z nečim, kar sploh ne obstaja – z Bogom. Na cel...