»Vzel je otroka in ga postavil mednje in jim rekel …« (Mr 9,36)

Evangelij, ob katerem razmišljam danes, je kot nalašč za Slomškovo nedeljo. Ob tem velikem vzgojitelju, ob njegovima Blažu in Nežici v nedeljski šoli, se mi kar samo postavlja vprašanje o mojem, našem, slovenskem odnosu do otrok. Vse bolj mi je v izziv vprašanje, kako se srečujem z otroki. Jezus je otroka postavil apostolom za zgled in dejal, da jih je nebeško kraljestvo polno. Toda, če velja, da se v vzgojnem procesu vzgajata oba, tako gojenec kot vzgojitelj, hm, potem se imam kaj spraševati. Otroci, skoraj ne glede na njihovo starost, se mi zdijo kot gobe v dežju. Vase vsrkavajo vse, kar vidijo, slišijo, doživljajo.
Spominjam se otroka, ki je pri prvi predšolski veroučni uri povedal cele litanije »ta sočnih«. Staro mamo, ki ga je spremljala, je bilo sram in mu je kar nekoliko ostro rekla: »Ne to, to se tu ne govori! Povej tisto pesmico 'Sveti angel'!« Ali pa tisti, ki je objel po vrsti...