Vsa Slovenija je spremljala odposlansko, zaporniško in pomilostitveno zgodbo Toma Križnarja, tvojega dobrega humanitarnega tovariša. Ali lahko zdaj, ko je na varnem in svoboden, rečemo: konec dober, vse dobro?
Konec dober, vse dobro ...? Najbrž. Seveda pa bi bilo, kot pri vsaki stvari, prav, da se iz te zgodbe nečesa naučimo. Tomo je šel na tvegano pot, šel je tudi na območje, kamor drugi ne gredo, ker bi bilo za to potrebno dobiti sto tisoč dovoljenj; pa tudi če jih dobiš, greš lahko le tja, kamor drugi mislijo, da lahko greš. Ko greš na svojo pest, je seveda veliko bolj nevarno, izpostavljeno in lahko se zgodi to, kar se je zgodilo Tomu. Vendar pa je to v nekaterih okoliščinah edina pot, da se neko dogajanje osvetli ne le z ene, temveč tudi z druge strani. Recimo letošnji mirovni sporazum v Abudži. Nekateri v Darfurju ga niso sprejeli. Svetovna politika se usmerja proti njim, češ, zakaj tega ne sprejmete. Ta skupina ljudi je zdaj pozabljena in odrinjena, a imajo svoje razl...