Draga ali videti večno v človeku
Objava:
16. 09. 2006 / 22:00
Deli:
Čas branja:
2 minuti
Nazadnje Posodobljeno:
14.09.2006 / 12:37
Draga ali videti večno v človeku
Z letošnje Drage sem odšel, ko se me je dotaknila beseda, ki je sicer prišla s predavateljskega odra, a je enemu od predavateljev-psihologov skoraj bolj ušla, kot da bi jo posebej poudaril (pa jo je eden od poslušalcev le povzel): beseda o našem »odnosu do svetega«.
Nobena dosedanja DRAGA me ni – in kako naj bi me? – v celoti potešila. Če je bilo v redu s predavanji (in na primer niso jemala zadnjega pol stoletja Slovenije kot nekaj »normalnega« ali je niso mahala mimo teme, ki je bila napovedana …), je skalilo razpoloženje kaj v razpravi (ko je na primer nastopil kdo, ki ni imel kaj povedati …). Toda z nobene Drage nisem odšel z občutkom praznine. Če ne drugega, sem odnesel vtis lepih človeških srečanj. Vsaj enkrat se mi je celo zgodilo, da je nad tridnevnim doživetjem simpozija prevladalo v meni eno samo naključno, a nepozabno človeško srečanje. Saj je morda čar Drage vsaj toliko v človeškem občevanju, ki ga omogoča, kolikor v njenem miselnem sporočilu.
Z letošnje Drage sem odšel, ko se me je dotaknila beseda, ki je sicer prišla s predavateljskega odra, a je enemu od predavateljev-psihologov skoraj bolj ušla, kot da bi jo posebej poudaril (pa jo je eden od poslušalcev le povzel): beseda o našem »odnosu do svetega«.
Z letošnje Drage sem odšel, ko se me je dotaknila beseda, ki je sicer prišla s predavateljskega odra, a je enemu od predavateljev-psihologov skoraj bolj ušla, kot da bi jo posebej poudaril (pa jo je eden od poslušalcev le povzel): beseda o našem »odnosu do svetega«.
