13. novembra 1994, pred vložitvijo zahteve za obnovo procesa proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu, je takratni republiški javni tožilec Anton Drobnič o sodbi, ki jo je leta 1946 nad civilistom izreklo revolucionarno vojaško sodišče, za Družino dejal, da je sodba »sestavljena iz polresnic, ideološko-propagandnega besednjaka tedanjega komunističnega režima, iz prevračanja običajnega pomena besed in pojmov, iz vrste namigovanj in celo neposrednih laži«. O kazenskem postopku pa je dejal, da je »tako po obliki kot po vsebini srhljiv primer povojnega partijskega sodstva, ko je bilo kazensko pravo uporabljeno za ideološke in politične namene«.

Tisti, ki je sodbo kdaj prebral in ki mu je mar za resnico in pravico, k tedanjim Drobničevim oznakam ne bi mogel imeti pripomb. Kvečjemu bi lahko dodal, da je tista sodba izpred šestdesetih let, ki še vedno velja, vnebovpijoča krivica in neposrednji napad na pravno kulturo in zdrav razum. Kakor so vojaki streljali z orožjem, so takrat...