Okupacija ljubljanske škofije med drugo svetovno vojno je škofa Rožmana postavila pred domala nerešljive probleme. Škofijo sta si razdelila nemški (Gorenjska, Zasavje) in italijanski okupator (Dolenjska in del Notranjske). Na nemškem zasedbenem ozemlju je ostalo 142 župnij, za katere je skrbelo 275 duhovnikov. Nemci so bili do Cerkve in duhovnikov sovražno razpoloženi. Z zasedbenega ozemlja so takoj pregnali 66 duhovnikov, 152 so jih zaprli. Nekaj jih je v zaporu umrlo, druge so izgnali; posamezne v Nemčijo, ostale na Hrvaško, v Bosno in Srbijo. V cerkvi so prepovedali slovenski jezik, najnujnejše dušnopastirsko delo so smeli opravljali vojaški kurati rednih nemških enot in nekateri izbrani duhovniki, ki jih je na Rožmanovo prošnjo na Gorenjsko poslal celovški škof. Nemci so škofiji zaplenili celotno posest, vključno z Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Posebej boleča je bila zaplemba škofijske posesti v Gornjem Gradu, ki je v veliki meri služila za vzdrževanje Zavoda...