»Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo« (Mr 7,37).

Pred kratkim sem si ogledal film švedskega režiserja Rayja Pollaka z naslovom »Kakor v nebesih«. Glavni junak je dirigent Daniel. Že od otroških let je bil izvrsten violinist, za sabo je imel bogato glasbeno kariero, postal je svetovno iskani dirigent. Pri petdesetih letih, ko bi lahko še veliko delal in žel velike uspehe, se je odločil, da pusti glasbo in se umakne v vasico na severu Švedske, kjer se bo spočil. Ob največjih dirigentskih uspehih je namreč občutil slabost, zgodilo se je tudi, da je izgubil zavest. Živel je v zapuščeni šoli. Na prigovarjanje protestantskega duhovnika je prevzel službo kantorja. Začel je vaditi z nekaj cerkvenimi pevci, ki so bili za sila zmožni zapeti kakšno pesem pri bogoslužju.

V nekaj letih mu je uspelo osvojiti pevce, jih navdušiti in izostriti pevski čut. »Vsak človek ima v sebi svojo pesem,« je rad ponavljal, »in ta pesem...