Svete Višarje sodijo med najstarejše, najviše ležeče, najbolj priljubljene in najbolj obiskane slovenske božje poti. Od nekdaj so bile kraj srečevanja slovanskega, germanskega in romanskega sveta, v katerem so sobivale: slovenska, nemška, italijanska in furlanska kultura. Oblike romanja so se skozi zgodovino spreminjale, namen je ostal vedno isti: potrditev v veri, iskanje božje bližine in zaupanje v Marijino pomoč in tolažbo. Nekdaj so romarji peš na goro nosili »višarska polena«, danes romarje in njihova bremena nosijo gondole.

Različne zgodovinske neprilike tudi Svetim Višarjam niso prizanesle. Cesar Jožef II. je cerkev zaprl in prepovedal romanja, njegov naslednik je prepoved odpravil. Vihra prve svetovne vojne Svetih Višarij ni zaobšla. Romarska cerkev je pogorela, Marijin kip se je šele leta 1925 lahko vrnil v obnovljeno cerkev. Ideološke in državne pregrade po drugi svetovni vojni so zmanjšale reko romarjev, niso pa je prekinile. Pisalo se je leto 1981, ko je tedanji...