Težave, ki pestijo stranke in gibanja demokratičnega izvora pri iskanju kandidata za ljubljanskega župana (županjo), boleče jasno kažejo, da zgodovini ni mogoče ubežati: ljudje se slej ko prej znajdemo sredi posledic svojega ravnanja ali ravnanja prejšnjih rodov. Komunisti, ki so hoteli začeti zgodovino na novo, so doživeli dokaj klavrn konec, a njihovi dediči so uspešno prebrodili tranzicijski vrtinec in po več plastičnih operacijah ravno toliko spremenili identiteto, kot je bilo treba: da niso več ne čisto stari, a tudi ne čisto novi. Toda poboji, emigracija, ideološko prepariranje, perfidna politična pasivizacija, ekonomska in kulturna marginalizacija so močno zaznamovali tudi usodo tistih, ki se niso vdali veliki utopiji njihovih potomcev: med njimi preprosto ni ljudi, ki bi bili »javno prepoznavni«, »ugledni«, »realno izvoljivi« in tudi špekulacije z najbolj gnilimi kompromisi so se izkazale za nerealne. Teh ni mogoče proizvesti z uspešnim delovanjem političnih strank, pa tudi...