Hladno in deževno avgustovsko vreme nas je v zadnjih dneh spomnilo, da se poletje preveša v drugo polovico. Pred dnevi sem se vrnila s potovanja po Holandiji. To deželo že od nekdaj povezujemo s tulipani in cvetjem. A že pred petindvajsetimi leti, ko sem tam v poletnem času kot študentka opravljala prakso, se mi je sesul mit o cvetoči deželi. Vem, da je spomladi, ko na brezkončnih poljih nizozemske ravnice zacvetijo barviti tulipani in ostale čebulnice, drugače. Podobna zgodba se ponovi poleti, ko zacvetijo dalije in poletne čebulnice. A razvajeno oko iz dežele na sončni strani Alp v naseljih zaman išče bogastvo sezonskih zasaditev, kakršnih smo vajeni. Na podeželju in v manjših nizozemskih mestih je okolica hiš urejena kot iz škatlice. Krasijo jih skrbno izbrana drevesa, grmovnice, trajnice in negovana trata. Vedno znova se sprašujem: »Le kam gre vsa množica sezonskega cvetja, ki jo ponujajo v brezštevilnih vrtnarskih centrih?«