Naslednji dan sem šel k nadškofu, da ga obvestim o svojem odhodu in mu rečem zbogom. Stepinac je sedel za pisalnim strojem. Pred seboj je imel sveženj pisem, na katerih je ležal grob kos kamna v velikosti človeške dlani.

»Tale pozdrav sem pred nekaj dnevi dobil v ramo od naših fašistov, ko sem se vozil v avtu, ta pisma pa so grožnje Nemcev in ustašev. Napisana so v hrvaščini in nemščini, njihova vsebina pa je skoraj enaka: ‘Mi vemo, da ste vi naš največji nasprotnik, zato vam sporočamo, če se boste še naprej borili proti nam, kakor do zdaj, vas bomo, kljub rimskemu rdečemu pasu, ubili sredi ulice kakor psa.’ – Ne bodo me prestrašili, razbojniki!«

Šla sva v salon in začel je tožiti in se jeziti na ustaše, najbolj na Pavelića in mladega Kvaternika.

»Si predstavljate, da se vse te krutosti proti Srbom dogajajo s Pavelićevo vednostjo?«

»Ne le, da mislim, ampak zagotovo vem, da se nič ne zgodi brez njegove vednosti in ukaza. To so razbojniki, manijaki...