Pred velikim šmarnom je predsednik Drnovšek naslovil na Cerkev nekaj ocen in pričakovanj. Gotovo je svojevrsten kompliment Cerkvi, domači in vesoljni, če ji politik, ki je v vrhovih politike že dve desetletji, prizna pomembno vlogo pri ustvarjanju boljšega sveta. Človek dobi vtis, da je Drnovšek, potem ko je v politiki prelezel vse hribe, preplezal vse stene in se povzpel na njen vrh, ugotovil, kako nepomembno in neplodno je politično delo, ker ne more izboljšati sveta. Sam je našel rešitev za probleme v duhovnosti, ki prekipeva od »pozitivnih energij in razmišljanj« in vodi v »višjo zavest«. Cerkev bi tu utegnila biti prav koristna, seveda če bi se vključila v njegovo ustvarjanje »višje zavesti«, če bi svoje »pozitivne energije« pokurila za razgibanje pravičnosti in razvoja od Jesenic do Brežic, od Kopra do Lendave, od Darfurja do Šrilanke, od Nanavuta do Bolivije. Tega doslej še ni zmogla v celoti in je v preteklih letih na veliki šmaren natrosila »s prižnice marsikatero politično...