Spraševati se o vzrokih in posledicah je ena temeljnih drž razmišljujočega človeka. Vsaj tako naj bi bilo. Toda kaj, ko se zdi, da se v slovenski javnosti (pre)pogosto srečujemo z nečim drugim, s pojavom »brezposledičnosti«. O njenih vzrokih in posledicah je tudi na ravni konkretnih primerov nedavno v reviji Ampak razmišljal pisatelj Zorko Simčič.

V izhodišče pisatelj postavi vprašanje, kaj se zgodi, če zbereš skupino devet do dvanajst let starih otrok, pa se začneš z njimi pogovarjati o pregovorih, o tej »šoli modrosti«, kakor so jim nekoč pravili. »Kdor visoko leta, nizko pade.« »Kakor si boš postlal, tako boš spal.« In podobno. In ko vprašaš otroke, nadaljuje avtor, kaj se jim zdi, kako sploh pride do pregovora, kaj je tisto, kar omogoči, da se »pregovor sploh rodi«, navadno ne mine pet minut, ko otroci sami odkrijejo, da se je v preteklosti pač nekaj moralo zgoditi in da so se ob ponavljanju istega dejanja vedno prikazale iste posledice.

Otroci resd...