Brez dvoma so slovenski katoliški skavti velika zgodba o uspehu tako z vidika pokoncilsko prebujenega katoliškega laikata kot z vidika svobodne civilne družbe po padcu komunizma. Članstvo še vedno narašča, voditeljska struktura je solidna, izobraževalni in vzgojni programi preizkušeni in se nenehno posodabljajo, zvestoba izvornemu skavtstvu velika, prav tako Cerkvi. Ni čudno, da celo med mednarodnimi skavtskimi poglavarji kroži neuradno mnenje, da bi lahko slovenske katoliške skavte mirno šteli med pet najboljših skavtskih organizacij v Evropi.

Če pogledamo za kulise, se lahko obstoju in rasti naših skavtov še bolj čudimo. Po nekem udbovskem razmišljanju bi zunanji opazovalci rekli (in včasih tudi rečejo), češ, seveda, da rastejo ti skavti, saj jih od zadaj zajetno podpirajo in vodijo »ta črni«. Toda ne! Pri katoliških skavtih niso glavni duhovniki. Nasprotno! Upam si postaviti tezo, da je lep razvoj skavtstva na Slovenskem omogočila tudi pravilna razdalja duhovnikov do vod...