Na koncu naše ulice je pekarna. Omamnega vonja po kvašenem testu se še posebno zavem v pomladanskem in poletnem času, ko v večernih urah lovim hlad in mir porajajoče se noči. Dišave v zraku mi pričarajo dišeče hlebčke pravkar pečenega kruha.

Tudi spomini udarijo na plan. Saj ni tako dolgo, nekaj desetletij, ko sem hodila po mleko k sorodnikom na vas. Tam se je pekel kruh enkrat na teden, v krušni peči, prepojen z vonjem po dimu, spodaj ves pepelnat. Dober pa tako, da se ne da povedati. Vsaj dokler je bil svež. Proti koncu tedna pa je trdota skorje že vžigala hrepenenje po dnevu, ki ni nikoli izostal. Dan, ko se peče kruh.

Kako čudovit um imamo ljudje. Z lahkoto me prestavi kar nekaj desetletij nazaj. Vzbudi mi lahko različna čustva, odvisno, katerega dogodka se spominjam, prijetnega ali neprijetnega.

Kruh, v različnih oblikah navzoč po vsem svetu, mi oskrbuje celice z gorivom in materialom, da se lahko obnavljajo in opravljajo svoje delo. Tudi moj um, kj...