Tistega dne je ob robu prašne poti postaval droben fantič in nepremično zrl v nebo. Eno roko je bil potisnil globoko v hlačni žep, z drugo pa si je zaslanjal čelo, da bi mu popoldansko sonce ne sijalo v oči. Slišal je, da ga nekdo kliče, vendar se ni niti premaknil. Za nič na svetu ni hotel odmakniti pogleda od jate vitkih ptic, ki so jadrale čez nebo. Zamaknjeno je opazoval lahkotno gibanje kril, ki je bilo podobno valovanju morja, in se čedalje globlje potapljal v sanje: ah, ko bi lahko letel kot one ...

Nemški letalski pionir Otto Lilienthal (1848–1896) je bil – tako kot mnogi pred njim – prepričan, da bo poletel, če bo posnemal ptice. Kot devetnajstletni mladenič je izdelal velika krila, si jih pritrdil na ramena, se pognal po bregu navzdol in zakrilil z rokami. Poskus se je seveda ponesrečil, vendar mu to ni vzelo poguma. Misel na letenje ga je povsem prevzela. Lilienthal, ki si je kruh služil z izdelovanjem grelnikov in parnih strojev, je začel vneto preučevati ptičji...