V 19. stoletju in do začetka druge svetovne vojne je bil Bled z otokom romantično zatočišče evropskih petičnežev in slovenske inteligence. Večkrat je z gradu Suvobor v spremstvu svoje dvorne dame Franje Tavčar, soproge slovenskega pisatelja in ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, priveslala celo kraljica Marija.

Nekoč se je strma skala, na kateri stoji grad, bohotila nad zelenimi pašniki. Sredi pašnikov je stala cerkvica, posvečena Devici Mariji. Ker ni bila ograjena, je živina, ki se je pasla na ravnici, nemoteno uhajala v božji hram ter lizala oltar in sveto podobo. Iz nebes je prihajal svarilni glas: Ogradite cerkev, če ne, jo bom jaz. Ljudje so bili brezbrižni in jim za svarilo ni bilo mar. Nekega jutra so od presenečenja ostrmeli. Prav tam, kjer je bila najboljša paša, je bilo vode za celo jezero. Tako je nastalo Blejsko jezero.

Prav tako je nekoč na gradu v črnini za umrlim možem žalovala mlada vdova. Pokojnika so zverinsko ubili razbojniki, trupl...