Si sploh lahko predstavljate, da vam kdo reče: »Saj imam čas!« Pa ne tako, da toži, ker ima časa preveč in ne ve, kam z njim, ampak lepo zadovoljno, da ga ima ravno prav. Tega preprosto nismo navajeni, ker poslušamo vedno samo tožbe: »Kako strašno je, da nimam časa.« Takšna vsebina se izraža na najrazličnejše načine. Seveda srečamo tudi takšne, ki tožijo, da imajo časa preveč, da pogrešajo delo, ki ga naenkrat ne morejo več opravljati, in so zaradi tega zelo nesrečni, morda še bolj kot tisti, ki imajo časa premalo. Sploh pa je v današnjem času že skoraj sumljivo, če ne stokaš, da imaš premalo časa. Tudi če ga imaš dovolj, moraš vsaj na zunaj vzbuditi vtis, da si pomemben, da imaš veliko dela in da komaj vse zmoreš.



Zanimivo je poslušati upokojence, za katere bi pričakovali, da tega problema nimajo več v tolikšni meri. Pa ni čisto tako. Ko je treba čakati na primer v čakalnici pri zdravniku ali na banki...