Počitnice so mi všeč, ker so prinesle olajšanje in čas, da pozabim (vsaj za nekaj mesecev) tegobe šolskega leta. V poletnem času niti ne pogosto, med šolskim letom pa sem pravzaprav velikokrat hrepenel po kanček več spanja v zgodnjih jutranjih urah. Zdaj ne več, zato pa zaradi želje po spanju bolje vem, kdo sploh sem.



Znajdem se lahko v stanju, da gre mimo celo obdobje, ko je moja prva jutranja misel enaka: vstati moram, a želim si še nekaj časa v miru spati. Vseeno vstanem, in to težko. Zgodnja ura me utruja; še bolj kot to me utruja vsakdanjik, ki se ponavlja iz dneva v dan, ko je jutro enako vsem drugim. Pravzaprav ne vem natančno, ali hrepenim po nekoliko več jutranjega spanja ali po več raznolikosti v vsakdanjiku. Vem, da si ne želim brezdelnega poležavanja, čim manj opravil ali rušenja mojih dni. Želim si, da bi si lahko vsaj kakšen dan v tednu rekel, da bom tokrat spal dlje kot navadno. Želim si tudi, da bi...