Znanka mi je pripovedovala o svoji sedeminosemdesetletni mami. Tudi v tej starosti je še prava mladenka. Do pred kratkim ni hodila k zdravniku. Pred dobrim mesecem pa so se začele težave s srcem in so jo sprejeli v bolnišnico. Hčerka je pričakovala, da se bo začela pritoževati in stokati, pa se je zgodilo prav nasprotno. Potrpežljiva je, hvaležna za vse, kar ji drugi dobrega naredijo, pripravljena je sprejeti vse, kar se zgodi. Hčerka jo vsak dan obišče in jo najde veselo, tako da je pravo veselje prihajati k njej na obisk. Pravi, da je takšne prej ni poznala. V tem času sta se tudi marsikaj pogovorili, čisto drugače kot pred leti. Kako pomembno je, da sta načeli nekatere teme, ki so se prej zdele nedotakljive.

Lepo je slišati takšne pripovedi. Iz njih se lahko tudi marsičesa naučimo, predvsem to, da ostajamo odprti za ljudi, da pri vsakem človeku dopuščamo, da se lahko spreminja prav do konca svojega življenja. To se dejansko tudi dogaja, vprašanje je samo, ali smo sploh...