»V tem neznosno plehkem trenutku sveta …«
»V tem neznosno plehkem trenutku sveta …«
Nekoč sem obiskal pesnika Jožeta Udoviča v njegovem ljubljanskem stanovanju na Vrtači. To so bili obiski za napojitev duha v suši nesvobode. Med enim tistih pomenkov sem se pozanimal za njegovo partizansko kulturno družino v Beli krajini. Tako na primer za Vitomila Zupana in Jožeta Javorška.Vprašal sem Udoviča, kako bi opredelil tista svoja bivša tovariša z etičnega vidika.
»Zupan je imel neko svojo gangstersko moralo,« je odgovoril tisti fini in občutljivi kristjan, »Javoršek pa ni imel nikakršne morale.«
Dve doživetji sta mi potem to Udovičevo sodbo o Zupanu omilili. Upam, da bo kakšno doživetje omililo tudi sodbo o Javoršku.
Prvič to, da se je Zupan v najhujših dneh pogroma proti Kocbeku 1975 zglasil pri meni v Trstu, me prosil za izvod nevarnega zbornika, si ga z ljubosumno kretnjo zatlačil v notranji žep suknjiča in odšel. To je pogum, bi rekel – kakšen drug matični kulturnik si ni upal publikacije niti vzeti v roke …
...
»Zupan je imel neko svojo gangstersko moralo,« je odgovoril tisti fini in občutljivi kristjan, »Javoršek pa ni imel nikakršne morale.«
Dve doživetji sta mi potem to Udovičevo sodbo o Zupanu omilili. Upam, da bo kakšno doživetje omililo tudi sodbo o Javoršku.
Prvič to, da se je Zupan v najhujših dneh pogroma proti Kocbeku 1975 zglasil pri meni v Trstu, me prosil za izvod nevarnega zbornika, si ga z ljubosumno kretnjo zatlačil v notranji žep suknjiča in odšel. To je pogum, bi rekel – kakšen drug matični kulturnik si ni upal publikacije niti vzeti v roke …
...